Omemba: Miha Pintarič

»Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.«

»Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.«

»Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam. Belo, rožno, zlatorjavo … / Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.«

»… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje.«

»Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja.«

»Mostu ni dobro samemu biti, / samemu se čez vodo iztegniti.«

»Vrnil sem se ... Čile me je sprejel z žoltim obrazom puščave ...«

»Najbrž ste povoženi tako kot jaz, kot mi vsi, ki ne znamo špekulirati. Peli smo kot slavčki, namesto da bi delovali kakor mravlje.«

»Letošnje poletje bo drugačno od drugih, dobro vesta – v nasičenem, že precej žgočem ozračju je nekakšna nevarnost.«